Petek, 30.maj 2014 ob 19:00 v parku dr. Janeza Drnovška
Performans
Hočemo svoj del zgodovine. Osmi marec je premalo: vidnost in subverzijo hočemo vsak dan. Januarja, februarja, marca, aprila, maja, junija, julija, avgusta, septembra, oktobra, novembra in decembra. Nočemo šteti let po arbitrarno določenih mučenikih katoliške cerkve, štejmo jih rajši po zažganih čarovnicah, političnih zapornicah, ujetnicah socialno-varstvenih zavodov, ki se borijo za preživetje. Nočemo slaviti mejnikov patriarhalne zgodovine, hočemo razgrniti tisto izbrisano, utišano, izgubljeno. Hočemo se spominjati nevidnih junakinj. Vsak dan. Poznati imena, dogodke in sistematično kriminalizacijo upornih ženskih teles. Z njimi okužiti pogovore, zidove, ulice, dokler se ne bo v stavbah, oknih, zavesah, cestah nabralo toliko moči in upornosti, da bodo začele vreščati nazaj. Takrat bomo vreščale skupaj.
Ne želimo krasiti sten. Raje jih rušimo, sesuvamo, skurimo. Zlamljamo vaše gender roles. Nismo statične, prijetne, nasmejane, tihe, ukročene. Zavojevana telesa si jemljemo nazaj. Ko jih postavljamo pred subjekt-iv kamere, postanejo neprijetna, sporočilna, aktivna, nekorektna. Izhajamo iz svojih teles, da bi lahko prevpraševale njihovo reprezentacijo. Na fotografijah, ki jih predstavljamo s koledarjem, vizualiziramo nevidno nasilje, ki ga doživljamo vsakodnevno. S strani patriarhalnega sistema, s strani države in kapitala. Ko nasilje postane vidno, se mu lažje organizirano upremo. Da bi se iz dvodimenzionalnega naša jeza prelila v prostor in čas in ga zapolnila – dokler se ne osvobodimo.
Več informacij najdete na Facebook strani.